Menopavzalno obdobje NI izbira med naravnostjo in nadomestno hormonsko terapijo - je izbira SEBE

Georgia O’Keeffe, Sive linije s črno, modro in rumeno (Grey Lines with Black, Blue and Yellow), 1923

Menopavza ni bolezen. Ni napaka narave. Ni znak, da se nekaj končuje.

Je prehajanje – eden najstarejših, najbolj naravnih prehodov v ženskem življenju.

V tradicionalnih kulturah je pomenila vstop v modrost, čas, ko se ženska odmakne od zunanjega služenja in začne živeti iz notranje avtoritete. Ko se njen glas ne podreja več vlogam, temveč postane glas resnice.

A današnja ženska ne živi v tradicionalni kulturi.

Živi v kapitalizmu, ki ceni produktivnost, ne pa cikličnosti. Živi v patriarhatu, ki je stoletja tišal žensko intuicijo, telo in izkušnjo. Živi v svetu, kjer je menopavza pogosto predstavljena kot “problem”, ki ga je treba popraviti, ne kot prehod, ki ga je treba razumeti.

In zato je resnica bolj kompleksna.

Menopavza je pot v modrost. A pot v modrost je težko prehoditi, če tvoje telo ne funkcionira, če ne spiš, če te preplavlja tesnoba, če delaš 8 ur na dan, skrbiš za otroke, starše, službo, odnose, dom – in hkrati nosiš generacije neizgovorjenih bremen.

Nadomestna hormonska terapija: bergla ali most?

Veliko žensk se počuti krivo, če razmišljajo o hormonski terapiji. Kot da bi “izdale” naravnost prehoda. Kot da bi morale “zdržati”, ker je menopavza nekaj, kar naj bi ženska, ki ima vse »počiščeno«, prešla močna, jasna, z zaupanjem vase in modrostjo svojega telesa.

In če ni tako, pač ni dovolj poduhovljena, ni dovolj v sebi, si ne dovoli biti res ženska… Z njo je pač nekaj narobe (zablokirane čakre, odrezanost od telesa, blokada ženske energije – vedno se najde nekaj).

A menim, da je to ponovno le jezik patriarhata, zapakiran v newage izrazoslovje, ki nam ženskam že tisočletja govori, da nismo dovolj, da je z nami nekaj narobe, da nečesa ne delamo prav ali dovolj dobro. Da se moramo najprej nekako popraviti… in potem se bo vse uredilo.

In seveda – v skladu s patriarhalnim narativom – ženske druge in tudi same sebe spet najhuje obsojamo in kritiziramo, ker pač ne zmoremo biti povsem »naravne« v tem prehodu.

Moje mnenje? 

Hormonska terapija ni nujno izogibanje pogledu vase. Ne zapira avtomatično vrat v modrost. Ni vedno bližnjica do napačnega cilja.

V resnici je lahko most, ki ženski omogoči, da sploh pride do točke, kjer lahko začne notranje delo.

Ker večina žensk danes:

• ne more izstopiti iz kapitalističnega sistema, saj mora skrbeti, da ima ona ali njeni otroci hrano, oblačila …

• ne more vzeti pol leta dopusta, da gre na retreat, kjer bo ozdravila notranjega otroka, odprla zablokirane čakre in dvignila kundalini

• ne more prespati dopoldneva, ko ji cikličnost naroča, da je čas počitka in poglabljanja vase

• ne more reči “ne” vsem obveznostim, ko telo ne zmore več

• ne more živeti ritma, ki ga telo v menopavzalnem prehodu potrebuje.

Zato menim, da hormonska terapija ni vedno “bergla”, temveč je lahko podpora, ki omogoči, da se telo umiri dovolj, da lahko ženska sploh sliši sebe.

Pa čeprav si zase želim, da je nikdar ne bi potrebovala in bi naravno in lahkotno prešla v fazo modre ženske. A ne obsojam nobene, ki si jo želi.

Dva pola, ena resnica

1. Pol: Menopavza kot naraven prehod v modrost

To je čas, ko se:

• stara identiteta začne luščiti,

• telo zahteva resnico,

• živčni sistem išče varnost,

• intuicija postane glasnejša,

• ženska začne čutiti, kaj je zanjo resnično in kaj ne.

To je biološki, psihološki in duhovni prehod, ki žensko vodi v avtentičnost.

2. Pol: Hormonska terapija kot realna podpora v nerealnem svetu

Ker živimo v sistemu, ki:

• ne spoštuje cikličnosti,

• ne priznava ženskega ritma,

• ne omogoča upočasnitve,

• ne nudi varnosti za notranje raziskovanje.

V takem svetu je hormonska nadomestna terapija pogosto edina stvar, ki ženski omogoči, da:

• spi,

• funkcionira,

• ohrani zdravje,

• zmanjša vnetje,

• stabilizira živčni sistem,

• in se sploh lahko poda na pot notranje preobrazbe.

Modrost ni v tem, da izbereš en pol.

Modrost je v tem, da izbereš sebe.

Menopavza ni test vzdržljivosti. Ni dokazovanje moči, stopnje poduhovljenosti, psihične odpornosti ali predhodnega »pravilnega življenja«. Ni “ali naravno ali pa nisi prava ženska”.

Modrost je v tem, da ženska:

• posluša svoje telo,

• razume svoje okoliščine,

• sprejme podporo, ki jo potrebuje,

• in hkrati ostane na poti notranjega zorenja.

Hormonska terapija ne odvzame modrosti. Modrost odvzame le sistem, ki žensko prisili, da trpi v tišini in da sama sebi nalaga največje breme krivde, da ponovno nečesa ne zmore.

Kaj si ženske zaslužimo?

Zaslužimo si:

• Čas.

• Razumevanje.

• Družbo, ki spoštuje prehode.

• Prostor za notranje delo.

• Dostop do znanja.

• Podporo, ki ni pogojena z ideologijo.

• In možnost, da izberemo, kar je za nas najboljše – brez sramu.

Menopavzalno obdobje je povabilo. Hormonska terapija je lahko orodje. Modrost je cilj. In vsaka ženska ima pravico, da pride do tja po poti, ki ji omogoča največ zdravja, jasnosti in dostojanstva.